Festival Kamfest se zadnja leta tudi na področju grafične podobe trudi sodelovati z lokalnimi ali če hočete okoliškimi, umetniki, ustvarjalci, ki na svoj lasten način obogatijo vizualno podobo prostora, v katerem bivamo.

Verjetno se še spomnite nagnetene pisane množice na malem Gradu, med katerimi so se skrivali kamniški ali manj kamniški posebneži, ki so nastali izpod rok ilustratorja in striparja Ivana Mitrevskega. Ali megalonskega prihoda mamuta skupaj z nastopajočimi in celim pompom, ki sodi v Kamnik, ki ga je ustvaril Matevž Sterle – Divji mož. Njegove majice so bile hit tistega poletja, No, še zdaj so, ampak takrat se je začelo. Naslednje leto jo je kar iz kolaža čez Kamnik ucvrla kamniška Veronika striparja, ilustratorja in skejtarja Mihe Hančiča (Miha ha) in nas nagnala v Keršmančev park, kjer nas je sprejel polmehanski mamut s trobento namesto rilca, ki je bilo delo stippling ilustratorja Dejvida Knježevića.

Zadnja tri leta je pri tem pomagala tudi grafična oblikovalka Katarina Goltez, ki je poskrbela, da so se ideje ustvarjalcev lahko realizirale v realnosti, torej na vseh jumbo plakatih, navadnih plakatih, transparentih, bannerjih ... pripravila je časopisno prilogo Kamničan-ke, programsko zloženko in verjetno še kaj. Letos smo jo povabili, da bi naredila kar vse – začenši z idejno podobo.

Zakaj na letošnjem Kamfest plakatu plešejo narodne noše?

In zakaj narodne noše plešejo kankan?

Zato ker je narodna noša oz. gorenjska narodna noša del Kamnika kakor tudi del Slovenije. In Kamfest je (kakopak) kamniški festival. Festival z razgledom, festival, ki ponuja nekaj več, festival, ki širi meje poznanega … in tako je tudi njegovo sporočilo: treba je težiti k več, treba je spoznavati nove stvari, saj svet ni bil dober le v starih dobrih časih, tudi danes je lahko, in stvari iz preteklosti lahko uporabimo za naprej in tako staro bogati novo in obratno, novo bogati staro.

Skoraj vedno, ko ustvarjamo neko vizualno podobo, se ob realizaciji neke ideje pokaže še neka druga zgodba, ki pa žal največkrat ne sovpada s prvotno idejo ali pa jo celo preglasi in jo moraš posledično opustiti. Tudi letošnja podoba ima več kot le eno zgodbo. Ima vsaj dve.

Plakat na prvo oko deluje predvsem kot provokacija – narodne noše, ki plešejo kankan vendar! In prav je, da vzbudi provokacijo. Prisotnost narodnih noš v slovenskem prostoru, predvsem pa izkoriščanje le-te v glasbi, ki je plitka, daleč od narodne, ki narodno nošo (ki bi morala biti naš ponos!) v resnici bolj žali kot kaj drugega, je pravzaprav zaskrbljujoča. In če so narodne noše del slovenske kulture, so dogodki, ki se posredno navezujejo nanje, velikokrat daleč od tega … Žal.

Na tem mestu je letošnja podoba kritika. Ne do narodnih noš, temveč da vsega, kar v resnici ne spada poleg, pa se čedalje bolj obnaša, kot da je že ves čas del tega in si narodno nošo celo povsem legitimno prisvaja. Potemtakem lahko narodne noše plešejo tudi kankan.

Če pa damo na stran narodno nošo kot (pre)izkoriščen del slovenske tradicije in kulture, nam podoba letošnjega festivala ponuja tudi zgodbo o samem festivalu in Kamniku.

Kamfest se oglašuje Festival z razgledom ne zgolj zaradi dolgoletnega gostovanja na Malem gradu, temveč tudi zato, ker je festival, ki se vsako leto znova trudi ponuditi nekaj več, nekaj novega, drugačnega … Ne trudi se ustvariti (ne)pozabne zabave, prežete z dobro muziko in hektolitri alkohola, temveč je usmerjen predvsem na dogodke, ki dajo novo izkušnjo, bogatijo človeka, mu širijo obzorja ...

Ideja je bila prikazati to vodilno misel festivala s pomočjo nečesa, kar nam je poznano, domače, za kar točno vemo kam sodi ... v neki drugi obliki in tako ustvariti kontrapukt! Knapi ali trojanski krofi bi znali bore malo povedati o Kamniku, kaj šele o festivalu Kamfest! Medtem ko je (gorenjska) narodna noša tu praktično doma. Vsako leto se v spremstvu še drugih narodnih noš tako iz Slovenije kot tudi iz drugje, povorka sprehodi čez Kamnik. In to v resnici ni majhna stvar!

Za ta namen si je Katarina izposodila podobo plakata, ki jo takorekoč prav vsi na nek način poznamo. Gre za plakat s konca 19. stoletja legendarnega francoskega slikarja, grafika Toulouse-Lautrec-a (Henri de Toulouse-Lautrec). Mnogim je znan prav po tovrstnih plakatih in lahko bi rekli, da je oče plakata, kot ga poznamo danes.

 
   

Henri de Toulouse-Lautrec, La Troupe de Mademoiselle Églantine, 1896, MoMA (Muzej moderne umetnosti, New York).

 

S pomočjo tega poznanega plakata gledalec ve, da je za podobo Kamfesta nekaj več, da ni le skup vržena provokacija, ampak, da je to že videl …

Torej ja, v Kamniku se dogaja nekaj več, v Kamniku narodne noše lahko plešejo kankan, so razigrane, humorne, stopile so iz svojega okvirja, pa vendar še vseeno ostale povsem kulturne, saj so vendar na samem plakatu znamenitega Lautreca!

Prav tako kot sam festival Kamfest, ki se vsako leto trudi stopiti ven iz okvirov in ponuditi nekaj več. Nekaj drugačnega. Novega. Pa poleg vsega vseeno ohrani občutek prijetnosti, domačnosti. In pa seveda, vedno malce tudi provocia. Ali bolje draži. Mogoče celo spodbuja. Za v razmislek.

 

Katarina Goltez